Soočenje s strahom

Verjamem, da se vsak izmed nas vsaj za trenutek sooča z različnimi stiskami, vprašanji, ki so posledica strahu. Strahu pred znanim in neznanim. Pomembno je, da od tega ne bežimo, ampak se soočimo. Le tako sprostimo ta krč, tesnobo, tega zmaja.

• 

Strahu se lahko priučimo, na podlagi neprijetnih izkušenj. Torej, deluje na podlagi spomina. ” Hranimo” ga delu v možganov, ki se imenuje amigdala. To je pomemben del možganov, t.i. plazilski možgani, ki nam služi, da se lahko odzovemo na nevarnost, tudi še preden je ta prisotna. Odziv je hiter, a ni nujno vedno učinkovit. Reakcija je lahko beg, napad ali ” freeze moment”. Takrat delujemo zelo instinktivno in zato težje vidimo široko sliko. Preplavijo nas lahko le močna čustva in zato rečemo, da takrat nismo razumni. Seveda, ker to ni funkcija tega dela. Namenjena je preživetju.

A, vendar, pomembno je vedeti, da si lahko pomagamo iz teh občutkov, se prizemljimo. Tako lahko vidimo širšo sliko in ne reagiramo iz ” vtisnjenih spominov”. To seveda ni vedno lahko, saj gre bolj za soočenje z občutki, ki so zadaj. In ti so nam načeloma najbolj pomembne vrednote.

Kako si lahko torej pomagamo, poleg terapevtskega pogovora z nekom?

1. ČUJEČNOST; čuječna prisotnost in opazovanje naših misli. Naše misli, ki so povezane s spomini, nas lahko hitro zapeljejo v nek star dogodek, ki ga lahko povežemo s trenutkom tu in zdaj. Tako naredimo scenarij, ki je temačen in prav nič pozitivno naravnan. Na primer, oseba je imela nekoč neprijetno izkušnjo pri zdravniku. Ali pa niti ne ona, ampak od soseda teta. Spomin na to zgodbo jo lahko tako preplaši, da se naravna tudi sama, kako bo šlo vse narobe. Deluje nezaupljivo, lahko agresivno in napadalno. V stanju strahu, niti ne sliši smernic ali se jim odreka. Pomembno je, da ostane prisotna v sedanjosti. S tem, kar se realno dogaja. Opazuje svoje misli in jih preoblikuje v bolj vzpodbudne. Ali je to lahko? Ni nujno. Vsekakor pa je velika razlika ali dodajamo na ogenj iz spominskega dela ali pa preprosto spremljamo, kaj se dogaja z nami, situacijo v tem trenutku.

2. DIHANJE; je najvitalnejši proces telesa. Je tudi edini proces, ki se izvaja nezavedno in zavedno. Torej, z zavednim dihanjem lahko vplivamo na kakovost življenja. Počasen ritem dihanja ohranja srce močnejše, ohranja mirno stanje uma. Plitko dihanje je t.i. stresno dihanje, kjer telo ne prejme dovolj količine kisika in seveda vpliva na delovanje možganov. To lahko vodi v psihične in emocionalne blokade. Trebušno dihanje, torej dihanje s trebušno prepono nam pomaga pri vzpostavi fizičnega in mentalnega dobrega počutja. Tako se namreč lažje umiri tudi delovanje amigdale.

Ulezite se na hrbet in se sprostite. Položite desno roko na trebuh, levo na prsni koš. Vdihnite, medtem ko čim bolj širite trebuh. Tako se prepona pomakne navzdol. Pri izdihu gre trebuh navzdol, prepona pa se dvigne navzgor. Naj bo vdih dolg 4 sekunde, izdih enako ali dvakrat daljši. S podaljšanim izdihom bomo še dodatno sprostili telo. Ko se vaš ritem diha uskladi, lahko uporabite vizualizacijo, kako z izdihom opuščate strah iz vašega telesa. Vdihnete pa občutek umirjenosti, sproščenosti.

3. JOGA; jogijska praksa nam pomaga, da se sprostimo in istočasno opolnomočimo z različnimi asanami. Asane so položaji, ki vplivajo na celostno počutje. Tako se lahko odločimo za izvajanje zaklonov, ki vzpodbujajo energijo poguma, zaupanja. Lahko izvajamo stoječe asane, ki nas bodo dobro stabilizirale, prizemljile. Morda se odločimo za izvajanje asan, ki prebujajo notranjo moč itd. Vsekakor priporočam izvajanje pozdrava soncu, ki naravno harmonizira telo. Ves čas smo prisotni in opazujemo občutke, ki jih zaznavamo. V mislih tako ne bežimo stran, ampak opazujemo, se soočimo, predihavamo, opuščamo. Navadno se že čez kakšno minuto bistveno bolje počutimo, če seveda ne dodajamo scenarijev. V samo jogijsko sadhano navadno dodajamo elemente dihalnih tehnik, sproščanja in meditacije.

Na moji Youtube strani imate kar nekaj krajših vodenih posnetkov, da lahko sledite praksi, a tu delim povezavo s cikli pozdrava soncu:

4. SELEKCIJA; izberite s kom, kje in kdaj komunicirate. Se vaši pogovori vrtijo le o tem, kaj je vse narobe, kako ste jezni, kako je nemogoče, poslušate le temne scenarije.. Prav, nič ni narobe, če poslušate poročila ali berete časopis, se pogovarjate o dogodkih. A, če je to edino s čimer polnite vaš vsakdan, potem verjamem, da ste lahko zelo prestrašeni. Preberite tudi kaj prijetnega, šaljivega, ljubečega. Pogovarjajte se, kako zelo ste hvaležni, kaj je v tem trenutku pozitivnega. Poglejte si kakšno komedijo, nasmejte se. Humor je vedno reševal ljudi iz različnih situacij. In ljudje, ki so nosili upanje. Ne ljudje, ki so negovali svojega notranjega zmaja.

5. PRILAGODLJIVOST; tukaj bi uporabila prispodobo iz joge. Bodite kot drevo. Trdno zasidrani s koreninami ( vrednote ) in prožni v krošnji, vejah ( um, dejanja ). Tako, takrat ko zapiha vej ne odlomi, ampak zaplešejo z vetrom. Najdite svoj center, stabilnost, a potem se prilagajajte. Vztrajnost in potrpežljivost je druga energija, kot trma. Ne rečem, da kdaj tudi trma ne pride prav, a večinoma otroku, ki vztraja pri tem, da želi takoj in zdaj tisto novo barvasto žogo. Zaupajte v ples življenja, morda zaplešete na pot, ki se vam je včasih zdela nemogoča. Potem pa ste se predali, odšli v neznano in našli novo/-ega sebe.

6. OSREDOTOČENOST; meni osebno zelo pomaga, če si naredim načrt, cilj, kateremu prilagodljivo sledim. Tako ostanem osredotočena in se manj zapletam v različne zgodbe. Treniram um na kaj želim biti osredotočena. In to lahko dela čisto vsak. Vzamemo vajeti v svoje roke in svoj um vodimo v smeri, kot si mi želimo. Opazujemo, kaj vse pride na na plano. Kakšna so omejujoča prepričanja, stare ponavljajoče zgodbe in interpretacije, od kod strah. Strah pred neuspehom? Strah pred smrtjo? Strah pred izgubo? Predihavam, se soočim, nato osredotočim na cilj.

7. ZDRAVJE; večini je ena izmed najvišjih vrednost zdravje. Zato smo velikokrat najbolj prestrašeni, ko se ne počutimo dobro, ko nam ” grozi” bolnica, celo smrt. Vsekakor prav vsi vemo, da nikomur smrt ne bo ušla. Glede na to, da sem se v življenju zelo zgodaj soočila ravno s smrtnimi izgubami, pa sem se istočasno naučila nekaj izredno pomembnega. Bolj mi je pomembna kakovost življenja, kot dolžina življenja. Zato, za svoje zdravje naredim vsak dan ogromno. Prehranjujem se na rastlinsko osnovi, pijem zadostno količino tekočine, se redno gibam, sproščam, meditiram. Raziskujem, kako dvigovati imunski sistem iz različnih tradicionalnih tehnik. Prevzemam odgovornost za svoje zdravje in ga ne nujno prelagam na druge. S tem načinom življenja se moj strah v osnovi zmanjša.

Istočasno raziskujem posmrtno življenje, reinkarnacijo, kaj se zgodi z nami po smrti. Verjamem, da smo energijska bitja in v resnici nikoli ne izginemo. Ok, to je moje prepričanje, ni potrebno verjeti isto. A, raziskovanje smrti in čim večja pomirjenost s tem, mi omogoča še bolj polno živeti. Želim si živeti. Doživeti čim več čudovitega na tej Zemljici. No regrets. Življenje s polno žlico.

8. HVALEŽNOST; ki je ključna. Vrne nas v trenutek tu in zdaj. Dvigne našo vibracijo in se spomnimo, kaj je vse ok. No, mogoče ni popolno. A, dokler dihamo, živimo, lahko ustvarjamo. Življenje polno hvaležnih trenutkov ali udrihanje, bes, osamitev.. Strah je lahko tudi naš prijatelj, ki nas spomni tudi na to, kaj vse jemljemo za samoumevno. Lahko nas nauči večjega spoštovanja do sočloveka, narave, živali. Lahko to ali pa se delamo, da smo vladarji sveta in ga lahko še naprej uničujemo in smo šokirani, ko svet udari nazaj.

Zavestna izbira je naša. Odgovorno življenje. Do nas samih. Ko vzljubimo sebe, ko resnično ljubimo sebe, ljubimo tudi svet. Zato, pravim, bodrimo drug drugega, pomagajmo si ( lahko s kilo krompirja ali vzpodbudno besedo ), stojmo si ob strani, s hvaležnostjo v srcu povejmo drugemu, da nam je pomemben. Tako bo strah manjši.

Povežimo s v mandalo srčnosti, harmonije in zaupanja. Kreirajmo svet, kjer so roke sklenjene, povezane. Začutimo, da smo eno. Ni ločenosti. Ko trpi sosed, v resnici trpiš tudi ti. Ne glej več stran. Ponudi roko, ponudi srce.