Okoli prvega novembra, veliko razmišljam o življenju in smrti. O tem, kako si nekateri preprosto ne upa(m)jo živeti polnega življenja. Nis(m)o zvesti sebi in ne sledi(m)jo svojim sanjam. Je potem to življenje? Je to življenje ali životarjenje in počasna smrt. Smrt v duši.
Kdo smo mi? Kdo smo mi v resnici? Smo mar le telo? Smo le naša misel? Smo naše obleke in materialno bogastvo? Smo znanje? Smo status? Ali pa smo le neusahljiva energija, ki se po smrti preseli v neko drugo dimenzijo ali celo drugo obleko.
Trenutno berem knjigo Gospodar smrti*, avtor Adrian P.Kezele. Tale njegova misel se mi je zdela zelo zanimiva.
” V sanskrtu se spominu reče smrti. Smrti – spomin na izkušnjo; zapis izkušnje skozi tančico duše. Zapis, ki nas spremlja vse življenje in ki ga resnično določa. Smrti – zapis, ki določa življenje!”
Kakšne misli torej gojimo? Se sploh zavedamo, da nam misli krojijo našo pot?
Kako reagiramo, kadar smo izven cone udobja? Postanemo žrtve ali zaupamo? Krivimo druge za svoje življenje ali prevzamemo odgovornost?
V življenju sem se nekaj že naučila..in to je, da lahko zunaj sebe iščem krivce, za vse kar se mi je kdaj zgodilo. Lahko pa pogledam navznoter in se pomirim s sabo. Nihče drug ni odgovoren za nas, razen vsak samo zase ( za otroke smo seveda odgovorni mi ). Verjamem, da se rodimo z različnim poslanstvom in dharmo. Na kakšen način pa bomo stopili na to pot, pa je naša karma. Bomo pošteni, bomo resnicoljubni, bomo hvaležni, bomo ponižni..?
Pred kratkim smo se pogovarjali o besedi ponižen. Velikokrat jo menjamo z besedo ponižan. Ena majhna črka, pa tako velika razlika. Velikokrat jo enačimo z biti nekaj manj, pohleven, delati vse kar drugi reče, biti hlapec. To je morda celo zasidrano v slovenskem narodu. Vendar ta beseda ( vsaj meni ), ne pomeni tega. To samo pomeni, da spustimo ta EGO, biti nekaj več, ta pomembnost..Smo le en trenutek v vesolju. In ta trenutek je precej kratek.
Vsi mislimo, da imamo čas. Prelagamo svoje življenje, svoje cilje, svoje srčne želje nekam v prihodnost. Usmerjamo pozornost v velikokrat nepomembno.
Kaj pa če se življenje konča jutri?
Kako smo ga živeli?
Bomo pomirjeni in umirjeni zapustili ta svet?
Smo dali ( prejemali ) ljubezen sebi in drugim, srčnost, smo živeli sebe? Smo izbrali sebe in dajali pozornost pomembnemu.
5 najpogostejših obžalovanj, ki jih je odkrila avstralska pisateljica Bronnie Ware, ko je bila v stiku z umirajočimi:
1. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge
2. Želim si, da ne bi toliko delal
3. Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva
4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji
5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši
Že zdavnaj sem se odločila, da ne želim zapustiti svet z obžalovanjem, ampak z nasmehom in pomirjenostjo. Želim zapustiti svet tako, da bom zapustila za seboj nekaj trajnega. In če to pomeni, da sem eni osebi pomagala spremeniti življenje na bolje, bo slovo lepše. Pa saj ne bo v resnici slovo, kajne?
Energija je večna, brez časa in prostora.
Tale slika se me je močno dotaknila. Je iz razstave o Židih. Žal avtorja slike nisem zapisala.
Se mi je zdela pa taka polna upanja. Povezani smo tudi po smrti. In to je lepo vedeti/ozavestiti.
* o knjigi Gospodar smrti, bom napisala dodaten prispevek, saj si zasluži posebno mesto. Dobite pa jo lahko pri Založbi Chiara.
cheapest cialis 20mg
Življenje – Mooni