Kaj pa takrat, ko ne gre vse po načrtu?

Kaj narediš takrat? Se zviješ v klobčič in se smiliš samemu sebi ali sprejmeš to kot dejstvo, da je vsaka stvar za nekaj dobra?

mooni_mnenje

Vsak v življenju se sooča z izzivi. In za nekoga je tvoj izziv mala malica, tebi pa je lahko tako težko. Zato, ker noben, prav zares noben ne more v resnici vedeti kaj se dogaja znotraj tebe. Ker vsak posameznik drugače doživlja situacijo. In te v bistvu ne razume. In to seveda ne moremo zameriti. Seveda lahko empatično sočustvuje, se postavi v naše  čevlje, vendar enostavno ne more štekati. To je pač dejstvo. Tudi če se je njemu podobno zgodilo. Nimamo istega življenja, nimamo istih izkušenj in zagotovo ne istih vzorcev.

Lahko le prisluhne. Podpre. Si vzame čas. Stoji ob strani.

Čeprav se sliši morda čudno, pa vendar, preko izzivov se krepimo. Postanemo močnejši, začnemo si zaupati. Včasih si celo rečem, če sem pa to preživela, potem bom pa tudi to.

V veliko primerih smo največja ovira ravno mi sami, ko smo v določeni situaciji. Naš um bezlja iz enega konca na drugega. Se ukvarja s preteklimi vzorci, s strahovi iz prihodnosti in pišemo tisoče namišljenih scenarijev kaj se bo zgodilo, kaj se ne bo zgodilo. No, saj pisanje scenarijev in vizualizacija je odlična ideja. Vendar pa je dobro zaznati kakšen scenarist smo. Postaja naše življenje v mislih tragedija, kriminalka ali morda raje romantična komedija. Kakšen scenarij si pišemo v teh trenutkih morebitnega obupa, ker ne gre tako kot smo si zamislili?

Takrat se vprašam:

  • katere misli so me pripeljale do te situacije?
  • kaj mislim o sebi ( kakšna prepričanja imam o sebi )?
  • kaj mislim o drugih in življenju na splošno ( so neke negativne ideje zaradi preteklosti ) ?
  • kaj je višji namen v tej situaciji?
  • kaj se lahko iz tega naučim?

Včasih dobim odgovor takoj, včasih čez nekaj let, nekaterih odgovorov ne bom mogoče nikoli dobila. Se pa zagotovo premaknem iz točke nič. In nadaljujem z življenjem.

Potem pa si pomagam z različnimi afirmacijami, idejami:

  • vse se zgodi z razlogom in v moje najvišje dobro
  • življenje me podpira
  • predam se toku življenja
  • z vsakim izzivom sem močnejša
  • zaupam vase

In zadiham. Hja, tale dih je prav zanimiva stvarca. Vsem nam je jasno, da brez diha ni življenja. Pa ga tako pridno zadržujemo v sebi in večino časa plitko dihamo. Uff, en stavek mi je kar spremenil pogled: “Plitko dihanje je plitko življenje”. To pa ne bo šlo, sem si takrat rekla in dihanje res ozaveščam vsak dan.

Kadar smo v stresu imamo namreč tendenco zadrževati dih. Naredimo nek hiter dih, na dolg izdih pa kar pozabimo. In to vpliva na kakovost delovanja.

——-> Če si za, narediva skupaj eno vajo.

Čez dan opazuj kako kvalitetno dihaš. Dihaš v trebuh? Zadržuješ dih? In potem seveda opazuj kako telo reagira na to dihanje. Je v krču ali lepo sproščeno?

Kadar smo v neprijetni situaciji je zagotovo bolje, da začnemo globoko dihati v trebuh. Tako se bomo hitreje umirili in pogledali na situacijo z drugačnim zornim kotom. Bolj umirjenim. Bolj bomo v stiku s sabo. In vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Nič skrbet, tudi meni vedno ne uspe, hihi

Je pa dosti bolje in lažje.

Poskusi tudi ti.

Kako je šlo?

Trackbacks

Izdelava: Plusnet.si (2016)